Adidaske ali visoke pete

Poljubi me, miss! To ni samo naslov njenega že pred časom izdanega romana, kriminalke, pač pa osnovno čustvo, ki te ob skrajno odprtem pogovoru s Tjašo Kokalj Jerala toplo prevzame. Tjaša navdihuje z upanjem, da superženske vendarle obstajajo, da so celo med nami. Imajo povsem sorodne težave, vprašanja, ideje in načine preskakovanja dnevnih ovir kot mi navadni smrtniki. Tjašo Kokalj Jerala smo v medijih opazili kot miss universe 2007, in če smo lahko toliko predrzni, spoznali kot Instagram vplivnico. Ali to pomeni srečo? Kako živi, kaj jo veseli in kaj razburja, predvsem pa o tem, kdaj čuti, da je v ravnovesju, skozi pogovor o žepnicah, dvojčicah, uporništvu in pedantnem kljukanju nalog.

Verjetno že od rane mladosti živiš razgibano življenje, ki ga polnijo precej raznovrstna zanimanja, ambicije in ljubezni. Mi mu, kolikor nam medijsko grlo to omogoča, sledimo, odkar si leta 2007 postala miss universe. Kakšno dinamiko je v tvoje življenje vnesla ta zmaga?

To je bil kar velik premik, ki se je zgodil povsem naključno. Na tekmovanje sem se prijavila dan pred iztekom roka za prijavo. Radovedna sem bila, kam me bo vse skupaj peljalo, kakšna je kakovost lepotnih izborov, kako to poteka, predvsem zaradi predsodkov o tem, ki so nam jih vcepili mediji. Včasih so izbori imeli poseben sloves, danes je vse nekam bolj neitrigantno. Naslovi so imeli večjo težo, odprli so več vrat, kot jih lahko danes. Jaz sem bila, ko sem stopila na to pot, stara 21 let, precej mlada, po drugi strani pa za vstop v modni svet ne več tako rosno mlada. Na filozofski fakulteti sem študirala slovenistiko in hispanistiko. Udeležba na tekmovanju je bila poskus, ki se je očitno obnesel, ne morem pa tega imenovati prelomna točka. Imam občutek, da bi v vsakem primeru – z naslovom miss universe ali brez njega – prehodila podobno pot, kljub temu da prej tega sveta nisem poznala, me je pa vedno intrigiral. Mi je pa naslov absolutno pomagal vzpostaviti to, kar sem postala. 

Si se torej tekmovanja lotila malce antropološko, kot zunanja opazovalka ali si vseeno hotela sebi in drugim kaj dokazati? 

Tudi. Iskala sem potrditev. Kot mladenka sem se precej iskala. Nisem bila prepričana, ali sem dovolj nečesa za nekoga. Hotela sem se meriti z drugimi, a hkrati videti, kako ta tekmovanja potekajo. Hotela sem vedeti, ali sem res tam in ali sem lahko samo kos mesa. Tako so namreč vlogo miss takrat predstavljali mediji ali pa smo jo mi kot občinstvo imeli v svojih glavah. Moja prva izkušnja s kastingom je bila povsem pozitivna. Takoj sem spoznala nekaj prijetnih deklet, komisija je bila skrajno spoštljiva in ni bilo ne duha ne sluha o tem, da bi nas kdo surovo obravnaval, in to kljub temu (ali pa ravno zato), da smo se predstavile samo v kopalkah in svoje telo dale na razpolago kritični presoji. Vse je bilo docela etično, dobro sem se počutila v tem okolju in v svoji koži, zato sem to pot nadaljevala. 

Zakaj se ti zdi, da je nivo izborov padel?

Potem ko sem zmagala, sem zelo rada spremljala izbore, nekoliko tudi zato, da sem videla, kako so se odrezala dekleta, ki jih poznam. Bila sem tudi v mentorski vlogi, potem pa se je politično ozadje tekmovanja pri nas precej zaostrilo, standard izborov je nenadoma močno padel, misice pa so namesto v velikih sijočih dvoranah izbirali celo po gostilnah. Zato sem izgubila tudi zanimanje. Na svoj naslov sem namreč v resnici ponosna, zame ni nikoli zvenel slabšalno. Če si misica, nisi znanstvenica, če si znanstvenica, pa tudi še ne pomeni, da veš vse o vsem, tako da sem tako z znanstvenicami kot misicami v popolnem ravnovesju. Ne ene ne druge me ne iritirajo (smeh).

Si naslov miss universe 2007 kdaj obžalovala? Zakaj nekatera dekleta obžalujejo ta naslov?

Bila sem kot riba na suhem. Nisem poznala pomembnežev iz teh voda, niti fotografov in ne medijev, padala sem iz enih rok v druge. Imela pa sem nekoga, mentorico, ki me je vodila skozi vsa nova razmerja in je to ribo srečno vodila mimo morskih psov. Največkrat sam najbolj pripomoreš k temu, da se znajdeš v neprijetnem položaju, tudi sama sem nekajkrat padla v to zanko. Potem se je zgodil tisti slavni TV-gag, ko so tekmovalke za miss vprašali o glavnem mestu Združenih držav Amerike. Pomislite, če ti nekdo sredi popolne zmešnjave pred nos postavi mikrofon in kamero ter te izzove s privoščljivim izrazom na obrazu, težko reagiraš pametno, posebno pod pritiskom predsodkov ali stereotipov, s katerimi tvojo vlogo identificira javnost. Če si podobno škodoželjnih izzivov vajen, imaš seveda drugačno izhodišče. A za mnoga dekleta je lepotni izbor prva izkušnja te vrste. 

Omenila si morske pse, kdo so to?

Zelo odvisno. Z agenti nisem imela slabih izkušenj, včasih pa z mediji, ki te znajo speljati na led. Največji predator pa je publika s svojim sovražnim govorom. Ta se gotovo ne kali po podobi lepote, pač pa izhaja iz drugih frustracij, ki so mnogo globlje kot izbor miss universe. Ko sem bila sama v teh vodah, smo globalno šli tudi na splet, ki je kar se da kvalitetno orodje za pršenje lastnega osebnostnega neravnovesja daleč naokrog. Komentarje sem nerada brala, ne morem reči, da me niso zmotili, žalostili, nikoli se ob njihovem branju nisem počutila čudovito. S časom dobiš tršo kožo, vendar nikoli tako trde, da se te ne dotaknejo.

Katere spretnosti si razvila, ko si postala medijska osebnost, ki ti jih, če se to ne bi zgodilo, morda ne bi bilo treba?

Žongliranje s polnim urnikom. Mogoče niti ne toliko na začetku, sčasoma pa le razviješ dobro mero intuicije, ki te recimo varuje pred slabo izbiro projekta in ekipe, ki ga pripravlja. Ne morem reči, da sem se kdaj opekla, saj ljudi nekako nisem pustila blizu. Vedno sem imela mejo med zasebnim in javnim, družbo in službo. Tudi med kolegicami si nisem dovolila, da bi se v medosebne odnose spustila dlje od zgolj prijetne korektnosti, tako da niti niso bile dovolj motivirane, da bi jih od njih dobila po prstih. To je morda najtemeljnejša spretnost, ki sem jo razvila – da sem se znala zaščititi.

Naslov miss universe vodi v manekenstvo, ti pa si v bistvu vso mladost pisala. To sta precej kontrastni poslanstvi, saj eno zahteva mir in zbranost, drugo pa norenje med raznorodnimi nalogami. Kako si se znašla med tema dvema poloma? 

Ne v lepotnih izborih ne v manekenstvu nisem našla neke blazne čarobnosti, tako da tega tudi nisem prav dolgo počela. Vedno sem rada pisala, zato sem tudi hitro, že leta 2009 dve leti po tem, ko sem stopila s pist, izdala svoj kriminalni roman Poljubi me, miss. Manekenstvo ni življenje zame, sem oseba, ki potrebuje mir, ki mora imeti nekaj časa zase, sicer pa imam rada tudi kaos in vso energijo, ki pride s tem, pa vendar morda bolj cenim sprehode s psi, ko pustim, da mi misli odtavajo po svoje. Ne spomnim se dobro, kako sem takrat kombinirala manekenstvo in pisanje, ampak očitno sem ju. Že pred romanom sem pisala kratke zgodbe, v romanu pa sem mogoče želela predstaviti delček modnega oziroma lepotnega sveta in ga vpeti v kriminalno zgodbo tipa Agatha Christie, James Patterson, Donna Leon. Nekaj podobnega kot žepnice za naglo listanje, ki so me spremljale na letalskih letih, lahke knjige, ki jih prebereš hitro kot veter.

Veliko bereš? Kdaj najdeš čas za to?

Ne, če bi rekla, da sedaj veliko berem, bi bila to velikanska laž. Ob enoinpolletnih dvojčicah zvečer morda še lahko napišem nekaj stavkov za blog, potem pa ne zberem več toliko energije, da bi lahko brala. Si pa želim prebrati dve knjigi, novi kriminalki, in sicer Sodne dneve avtorjev Petra Čeferina in Vasje Jagra ter Leninov park Tadeja Goloba, a bom verjetno morala počakati na čas, ko bom imela več spokojnosti. 

Kje in kako si začrtala mejo med zasebnim in javnim? 

To sva ustvarila skupaj s Klemenom, mojim možem. Njega medijski svet ni nikoli posebno intrigiral, meni pa tudi ni bilo jasno, zakaj bi neznance spustila blizu. V življenje se namreč rade prikradejo neljube situacije, ki jih morda nočeš deliti, in takrat ni posluha za zaprta vrata. Ljudje, ki jim zaupam in jih poslušam, so moji starši in moj mož, ki je bil z mano, že preden se je vse skupaj zavrtelo, kot se je. Skozi leta nekako ugotoviš, da deljenje svoje intime z mediji nima smisla. Dober primer je objava moje zaroke. Leta 2014 sem novico delila na svojem Instagramu, danes ne vem, če bi jo. Prav nič nisem imela od tega. Tudi ne vem, zakaj bi se to komu zdelo prikupno ali vsaj pol tako lepo, kot se je zdelo meni. To v bistvu narediš iz svoje lastne evforije, zaradi zadovoljstva s tem, kar se ti je zgodilo, ker pa se občinstvu tisti trenutek ta silna sreča najverjetneje ne dogaja, težko najde toliko empatije, da bi zadovoljstvo vrnilo. Deljenje srečnih trenutkov je narcisoidna poteza. S tem ni nič narobe, ampak sledile so neskončne objave in napol izdelani članki o tem, kdo in kako sva midva ter kaj se dogaja. In takrat sva se odločila in naučila postaviti mejo. 

Je medijska Tjaša torej drugačne od resnične?

Ne gre za to, da bi oblikovala dve osebnosti. Gre bolj za to, da včasih dobiš poriv, da bi kaj delil s svetom, rad povedal, kaj si misliš, pa potem pravo sporočilo nekako zvodeni v prazno. Sem taka, kot sem, morda sem navzven manj sproščena, igriva, kajti vseeno je to medijski prostor, ki je skupen, terja nekaj konsenza. V javnosti se nikoli nisem počutila stoodstotno sproščeno, tudi na prireditvah me je vedno skrbelo, kako stojim, se obnašam, kdaj dam kaj v usta, da moje grimase le ne bi ujeli paparaci. Deloma sem torej res gradila svojo medijsko podobo oziroma sem se poskušala zaščititi pred neurjem zoprnih odzivov.

Kako si to ravnovesje obdržala tudi kot vplivnica na družbenih omrežjih? Se je igra močno zaostrila? Veliko tehtaš, kaj je objavljivo, kaj ne, kaj je še okusno, kaj ne? Kako si si zgradila to vrednotno lestvico?

Sem precej impulzivna oseba, odločam se v hipu. Svoje objave napišem hitro. Vse izhaja iz mene, če kakšna objava terja preveč razmisleka, je ne objavim, saj to verjetno pomeni, da sporoča nekaj, kar ni povsem moje in v skladu s tem, kar si želim izraziti. Konec koncev na svojem Instagramu prodajam. In samega sebe najlažje prodaš, ko se obnašaš organsko, ko si, kar si. Danes imamo vsi, ki se s tem profesionalno ukvarjamo, bolj ali manj svoje profesionalne fotografe. Midve z @marcha13, mojo fotografinjo Marjo Bizjak Ažman, to narediva zelo hitro. Ne želim si preveč retuše. Tudi si ne belim glav z mejami, moje objave so moje mnenje. Če sem šla za katerega bralca predaleč, okej, če sem koga mogoče užalila, se ne vznemirjam, saj je to moj pogled na neko temo, idejo, res pa je, da se ne podajam v hude debate, se ne lotevam družbenih tem, ki mnenja ostro delijo, in tudi ne izgubljam časa z odgovarjanjem na komentarje in vse te haha, hihi neumnosti.

Koliko časa na dan ti vzame Instagram? Je to tvoj glavni kanal?

@tjasa_kokalj_jerala je moj glavni kanal, da. Za Instagram generalno se mi zdi, da ne porabim prav veliko časa. Še vedno ga precej naivno gledam kot orodje za deljenje lepih fotografij in kakšne mimobežne misli. Ne razmišljam o algoritmih, ne razmišljam o tem, kdaj je najboljši čas za objavo katere fotografije. Objavim jo, ko je pripravljena in imam čas za to. Fotografije rada delam na zalogo, da imam z objavami mir. Glede tega sem zelo organizirana. S fotografinjo se dobiva tedensko ali na dva tedna, zdajle nama nekaj časa ni uspelo, pa sva zato ravno pred tem intervjujem imeli malo daljšo seanso. Te stvari delam za svojo dušo, rada zlagam kose oblačil, z izborom rada kaj povem, seveda pa v to umestim še objave, ki so prodajne. Instagram osebno še vedno rada pregledujem, ker so mi všeč profili, ki jim sledim. Teh ni deset tisoč, ampak štiristo, kar je še vedno veliko, gre pa večinoma za moje znance tudi v resničnem življenju. Ne sledim zvezdnicam svetovnega kova, te me ne zanimajo v tolikšni meri. 

Kdo so tvoji vplivneži?

Ne morem reči, da imam vplivneže. Name mnogo bolj kot kateri koli vplivnež vpliva neposredna okolica. Moja soseda recimo ima name neprecenljiv in morda včasih tudi podzavestno večji vpliv kot Kim Kardashian. 

Morda je skrivnost ravnovesja v dobri organizaciji urnika. Nam razkriješ, kako teče tvoj dan uro za uro? 

Kako teče? Zdajle, ko imam dve mali hčerki, v bistvu teče v nekaj enostavnih blokih. Zjutraj se zbudim pred njima samo takrat, kadar imam kakšno fotografiranje in se moram pripraviti, sicer vstanemo hkrati in smo potem skupaj ves dan. Morda zveni dolgočasno, ampak tako bo, dokler ne bosta šli v vrtec. Glavnino svojega časa posvečam njima. To pomeni, da zajtrkujemo okrog osme ure zjutraj, potem se gremo igrat. Če si izborim kakšno minuto, mi morda uspe kaj narediti, recimo odgovoriti na e-pošto. Takrat se spomnim na tisti nujni kozarec vode, ki mi pomaga, da me ne premaga utrujenost. Potem je čas za malico, kmalu je treba pripraviti kosilo, po kosilu pa gremo na sprehod, na katerem hčerki zaspita. Ko imam sestanke in deklici lahko varujeta starša, je drugače, sicer pa sem od jutra do večera na razpolago predvsem njima. Vmes pride domov Klemen, da lahko urediva še kužka. Imava namreč tudi dva psička, torej polne roke dela. Je pa iz dneva v dan lepše, s punčkama si imamo vedno več povedati. Večer je tisti čas, ko moram kaj narediti, kaj spisati ali pa se samo malo poljubkovati. 

Zapis izraža stališče avtorja, in ne nujno tudi naročnika objave, Pivovarne Laško Union.